Uspelo mi je najti spet en konček Slovenije, blizu Ljubljane, ki je lep in kjer še nisem bil.
Začetek fure - po Ljubljani in do Pšate je bolj nujno zlo, kot kaj drugega.
Ne vem zakaj, a tokrat so mi šli vsi na živce.
Najprej na dvosmerno kolesarsko zapelje ata z mulcem na prtljažniku - in to na del ki ni za njegovo smer, seveda meni naravnost nasproti. In me čudno gleda, ker se ne umaknem na svojo levo, ampak mu pomaham, naj se on spravi na svojo stran.
Potem se po kolesarski v podvozu pod železnico (v napačni smeri, seveda) nasproti pripelje kolesar, ki "šlepa" deklico na rolerjih in tako zasede skoraj celo kolesarsko stezo - tudi ta me čudno gleda, ker mu pomaham, naj naredi prostor (ker ga ni dovolj, da bi se brez nevarnosti peljal mimo).
Ko se peljem mimo Župančičeve jame, čaka na kolesarski dec, ki je peljal psa na sprehod. Čaka, da ne bo prometa in bo šel čez cesto tam, kjer ni prehoda. In me čudno gleda, ko mu pozvonim, naj se umakne.
Na Šmartinski mi nasproti (po kolesarski stezi, seveda v tudi napačni smeri) pride par z otrokom v vozičku, ob katerem se korakoma pelje kolesarka, ki se pogovarja z njima. Ko jim pozvonim (ker me zaradi pogovora ne vidijo, čeprav se peljem proti njim) kasiram "Kaj se pa razburjaš!".
Malo naprej, na pol poti proti BTC-ju gre pred mano v pravilni smeri in to celo po delu pločnika, ki je rezerviran za pešce mamica z vozičkom, pred katero se pelje otrok na kolesu. Ko se mulc ustavi, ga ona mirno z vozičkom vred obvozi po kolesarski stezi - ne da bi pogledala nazaj, seveda. In ko ji rečem "pazi" - bil sem tako blizu, da nisem utegnil niti pozvoniti - mi reče "ti pazi!".
Pa dobro, no! Kaj so kolesarske steze za vse druge, kot za kolesarje, ki peljejo v pravilni smeri ?
Na srečo je bilo potem vsaj do Ihana veliko bolj fletno. Veter v hrbet in spočite noge, tako da je je prav lepo letelo.
Tam nekje pri Goričici me je sicer Garmin peljal na gozdno pot (neverjetno, kaj vse ima AdriaRoute zabeleženo), ker se je odločil da je to najbližja pot čez hrib. Saj verjetno je, a po polmeterskem blatu se nisem nameraval voziti, zato sem jo ubral nazaj in po asfaltu.
Pomlad, lepo vreme in nekaj lepih prizorov. Tu nisem bil še nikoli, mi je pa všeč. Škoda, da je pot do tja tako sitna, drugače bi šel po tej poti večkrat. Na drugi strani sem se spustil do Save pri Dolskem, jo prečkal in po dobro znani poti mimo Zaloga in Dobrunj ter pod hribi odpeljal proti Ljubljani. Šele po 40 km sem postal žejen (tistih par požirkov iz bidona je bilo bolj za splaknit suha usta) in zavil še na "piknik plac" na pivo.
Čeprav mi je nazaj grede nagajal veter sem povprečje - ne da bi se forsiral - spravil čez 23 km/h. Očitno prihajam v formo. Čas bo za kako daljšo turo.
Objave
