DOPUST-2006 (Pariz, Gradovi Loire in Molat)

Uvod

Po lanskoletnih dobrih izkušnjah in lepih spominih na kolesarjenje po Nizozemski je družinski svet letos odločil, da si na prav tako kolesarski način ogledamo gradove ob Loiri. Ker pa je do tja potrebno priti z avtomobilom, je padla še odločitev, da začnemo pot par dni pred kolesarjenjem, združimo prijetno s prijetnim in si, ker je po poti, ogledamo še Pariz. Na koncu se bomo tako kot že nekaj let spočili na otoku Molatu.

1. dan – Pot do Pariza

Namenili smo se, da začnemo z vožnjo vsaj ob 16h, tako da bi bili po izračunih zjutraj okoli 8h v Parizu. Kot vedno je ostalo le pri dobrih namenih. Prtljago pripravljamo do 17h in po večerji ob 20:30 odrinemo na pot. Občasno nas od Stuttgarta naprej pa vse do Pariza pere dež.

Kot da se je z našim odhodom končalo lepo, vroče poletje. Temperatura se spusti in oblečemo dolge rokave. V Franciji se 200-krat ustavimo, saj imajo tako kot v Sloveniji, cestnine na vsakem koraku. Pokrajina je zelo zanimiva. Nepregledna polja pšenice, koruze in sončnic na rahlo valovitem terenu, kjer se poleg tega sem pa tja pasejo čredice krav.

Približno 10 km pred Parizom nas pozdravi sonček, čeprav se oblaki še vedno podijo po nebu.

Zgrešimo odcep, kar v pariškem prometnem kaosu ni težko in se izgubimo v labirintu ulic. Tudi računalnik z autoroute ne pomaga. V Franciji je navada, da je ime ulice napisano le na začetku ulice, na hišah pa samo številke. Če se ustaviš sredi ulice zelo težko ugotoviš kje si. Ugotovimo tudi, od kod fraza “narediti se Francoza”.

Motoristi pri rdeči luči pogledajo ali je prosto in odpeljejo. Pešci “se naredijo Francoze” in gredo čez rdečo, kot da je ni. Tri ure krožimo, bolje rečeno križarimo, po Parizu, preden se autoroute in naša iznajdljivost po sistemu tudi slepa kura zrno najde prebijejo skozi pariški kaotični promet in nas pripeljejo do kampa.

Ta stoji na obali Seine, ob Bulonjskem gozdu, pol ure hoda od Eifflovega stolpa. Idealno izhodišče za potepe po Parizu. Na srečo brez poprejšnje rezervacije dobimo prostor, a ga je komaj toliko da lahko postavimo šotor. Da zabave še ni konec poskrbi ploha, ki nas med postavljanjem pošteno namoči. Ko je dežja konec, stoji tudi šotor. Odpravimo se do restavracije v kampu nekaj pojest. In potem spat. Najnapornejši dan je mimo. Izza vrhov dreves gleda vrh Eifflovega stolpa. Jutri se začne raziskovanje pariških znamenitosti.

2. dan – Pariz : Slavolok zmage, Eifflov stolp in Montmartre

Zjutraj se zbudimo v sonce, čeprav se po nebu še vedno podijo oblaki. Po tuširanju gremo v trgovino po vroče baquetke, kozji sir in jogurte. Pozajtrkujemo.

Sprehod preko Bulonjskega gozda kjer je polno tekačev in kolesarjev, nas mimo umetnega jezera v pol ure pripelje na široko avenijo, ki vodi do slavoloka zmage. Ogledamo si ga z vseh strani, potem pa nadaljujemo proti Eifflovemu stolpu. Eno uro čakamo v vrsti, da se z dvigalom povzpnemo na vrh 7000 ton težke železne pošast, ki jo skupaj drzi 2,5 milijona zakovic. Pogled s 300 m višine na Pariz je vredno doživeti.

Našega “ta velikega” poba je malo strah višine, a se kmalu privadi in trdi, da ga malo stiska v želodcu le zato, ker je (kot vedno) lačen. Po polurnem ogledovanju Pariza od zgoraj se spustimo nazaj na tla.

Pod stolpom si privoščimo palačinke (crepes) in polni nove energije kar peš nadaljujemo pot. Cilj: Montmartre. Izkaže se, da je do tja dobra ura hoje, ki pa je zanimiva, saj prečkamo Elizejske poljane in gremo mimo Moulin Rouge-a.

Montparnasse je tako kot vedno poln umetnikov, slikarjev, kiparjev. Zanimiv vrvež skozi katerega pridemo do bazilike, v katero se da celo brezplačno priti. Po ogledu nas utrujene noge prisilijo v povratek. Do Bulonjskega gozda se zapeljemo s podzemno, potem pa smo v pol ure peš v kampu. Tu hitro nekaj pojemo in popadamo v spalne vreče.

3.dan – Krožna vožnja po Parizu, Noterdamska katedrala, muzej d'Orsay

Ponoči nas zbudi dež. Do jutra sicer poneha, a oblaki še vedno grozijo, zato se oblečemo temu primerno in odidemo skozi Bulonjski gozd. Že preden pridemo do slavoloka zmage se slačimo, saj posije sonce. Pri slavoloku se usedemo na turistični krožni avtobus, ki ima postajališča ob najbolj znanih znamenitostih in se odpeljemo na ogled mesta sedeč v drugem nadstropju avtobusa. Po Elizejskih poljanah, mimo Eifflovega stolpa in Place de la Concorde, mimo hotela invalidov ter ob Seini se pripeljemo do Notredamske katedrale.

Tu izstopimo in si jo ogledamo. Ogromna je. Ni čudno, da so jo gradili 200 let. Vstop je prost, le za ogled zbirke relikvij in dragocenosti je potrebno doplačilo, a se tudi to splača videti.

Od katedrale se zapeljemo še eno postajo do muzeja D'Orsay, kjer prebijemo naslednji dve uri in si ogledujemo slike in kipe, a niti približno ne vidimo vsega. Zadnja postaja je opera (ogled od zunaj), po kateri si na eni od ulic najdemo manjšo restavracijo in zapolnimo luknje v lačnih trebuhih. S podzemno se zapeljemo do Bulonjskega gozda in se že v mraku vrnemo v kamp. Hitro tuširanje in hop v spalne vreče.

4. dan – Louvre

Zjutraj se zbudimo v precej oblačno jutro, ki pa se ob odhodu v Bolonjski gozd ( pred katerim je še tuširanje, trgovina, zajtrk ...) spremeni v precej sončen dan. Sprehodimo se do slavoloka zmage in se tam usedemo na turistični avtobus, saj včerajšnje vozovnice še veljajo. Edini današnji cilj je tisto, kar smo si po ogledu vseh ostalih glavnih znamenitosti Pariza pustili za konec, za zadnji dan v Parizu. Louvre.

Skozi stekleno piramido na dvorišču muzeja se spustimo v vhod, kupimo karte in si preskrbimo zemljevid. Louvre je namreč prevelik, da bi ga lahko videli v enem dnevu, pa tudi če bi se samo sprehodili po njem. Ogledamo si le del: Grške, Rimske in seveda Egipčanske znamenitosti. Izgleda, da je tu pol Egipta. Ostalo polovico smo dve leti nazaj videli v Londonu. V samem Egiptu so najbrž ostale le še malenkosti, če odštejemo piramide. Po kaki uri sprehajanja (ne podrobnega ogledovanja) mimo mumij, hieroglifov, egipčanskih oblek, orodja, orožja ... sta otroka že naveličana Egipta in njegovih ostankov, zato gremo pogledat še slike.

Nekako slučajno naletimo na Miloško Venero, in najdemo pot do Mona Lize. Mulca me sprašujeta, zakaj je tako slavna in kaj je na njej tako posebnega? Vprašam ju, če ju gleda in ju pošljem pogledat še nadrugo stran. OK, pravita, tudi tam naju gleda, ampak kaj je poleg tega na njej še takega, da je slavna ? Pa saj pravzaprav res ni ne vem kaj - vsaj glede na njeno slavo je pravzaprav zelo majhna in nič posebnega. V Louvru je vsaj še tisoč podobnih.

Potem se še kako uro sprehajamo po dvoranah polnih slik. Po petih urah ogledovanja muzeja najdemo skozi prostore polne antičnih kipov pot do izhoda. A smo videli le delček vsega. Na stojnici na drugem bregu Seine kupimo še tri slike pariških motivov za spomin in se z zadnjo vožnjo turističnega avtobusa pripeljemo do Eifflovega stolpa.

Od tam gremo peš do Bulonjskega gozda, kjer preplašimo tolpo zajcev, ki se pasejo na travnikih v gozdu. Temni se že, v gozdu ni več veliko sprehajalcev, zato si upajo na plano. Sem ter tja zagledamo nekaj belih zajčjih ritk, ki bežijo. Tako pridemo do kampa. Pod tuš, v spalne vreče in spat.

5. dan – Versailles in pot v Mont-pres-Chambord

Čas je za odhod iz Pariza. Zjutraj nas mami zbudi navsezgodaj, saj vsa zaspana ob pogledu na uro ugotovi, da je že skoraj devet, pa je šele skoraj osem. Vseeno vstanemo, podremo šotor, pospravimo vse skupaj, zložimo v avto in odrinemo. Okoli 11h smo že v Versaillesu, ki je ob naši poti na izhodišče kolesarjenja. Škoda bi ga bilo izpustiti. Malo pred njim se ustavimo v trgovini in ugotovimo, da je malo iz Pariza že pol ceneje kot tam. Pomalicamo in se odpravimo v Versailles.

Za ogled soban je vrsta, dolga kakih 60 metrov, zato misel na to opustimo in se odločimo za ogled Versaillskih vrtov. V najboljših časih Ludvika nevemkateregažesempozabil so po površini obsegali toliko, kot je velik današnji Pariz. Na področju vrtov sta poleg same Versaillske palače še vsaj dve palači, ki tudi nista ravno majhni, kup zelo lepih vodometov in tako imenovani "Grand kanal", prekop, kjer je imel Ludvik ševednosenisemspomnilkateri celo nekaj ladij na vesla, gondole, čolne in še kaj. Tudi sedaj se da tam izposoditi čoln in poveslati po precej velikem umetnem jezeru.

Vrtovi so lepi, kipi tudi, a po nekaj dneh ogledovanja podobnih stvari nekako ni več tako zelo zanimivo. Kolesarska sprememba - pa čeprav z ogledovanjem gradov - bo prišla kar prav. Malce mi pokvari razpoloženje tudi dejstvo, da mi je izginil Blackberry - žeparji, slučajna izguba ali kaj - ne vem. Povprašam na "lost & found" pa nič. Dajo mi telefonsko, da pokličem naslednji dan. Škoda, dnevnike sem do sedaj pisal kar nanj, sedaj bo pač delal računalnik.

Ob pol štirih odrinemo proti Mont-pres-Chambordu, kjer imamo v hotelu pri svetemu Florijanu (Le Saint Florent) prvo nočitev. Autoroute se izkaže - pripelje nas praktično pred vrata simpatičnega majhnega hotela z restavracijo. Verbalna komunikacija je zabavna. Če imaš, tako kot jaz s seboj ženo, ki se je nekoč učila francosko in se še kaj spomni, je lahko celo uspešna. Francozi namreč večinoma ne znajo tujih jezikov. Moram pa priznati, da je lastnica hotela najprej poklicati moža, potem pa se je kar sama potrudila. Žena pa razumela. Kolesa pospravim v garažo, otroka znosita prtljago v sobo in do večerje imamo ravno čas da se stuširamo in preoblečemo. Predvsem žena je navdušena, saj je od vseh najbolj pogrešala "človeški" tuš. Tisti v kampu res niso bili ravno vzor čistoče in vzdrževanosti.

Večerja je poglavje zase. Privoščiva si buteljko belega vina (iz doline Loire, seveda), mulca pa (zelo dobro) limonado. Uživamo v pravi francoski postrežbi večerje v 4 hodih, ki se potegne od sedme pa tja do pol enajste ure zvečer. Predjed (terina), glavna jed (lososov zrezek z rižem), siri (en "dober" in en "smrdljiv" če opišem po Jakobovo - oba pa "ta prava francoska") in vanilijeva krema z višnjami kot sladica (Jakob poje svojo, pol mamičine in tričetrt Martinove - le ta je na zadnjem hodu omagal in nima kam dat). Vino je bilo zelo dobro in je prav pasalo zraven.

V sobo. Mulce napodiva spat, tudi midva greva v posteljo. Jutri začnemo s kolesarjenjem.

6. dan – Grad Chambord

Spimo kot ubiti. Zjutraj vstanemo in gremo na zajtrk, ki je v hotel(čk)u. Prijazni, preprosti, a vseeno okusno opremljeni prostori dajejo vtis domačnosti. Za vsakega rogljiček, izvrsten svež kruh, maslo, marmelada, salama in francoski sir so poleg kave lep začetek dneva.

Pripravimo kolesa, potrebno opremo in se sledeč navodilom odpravimo po poti prvega dne. Skozi gozd, ki pripada posestvu gradu Chambord se peljemo proti gradu. Najprej zgrešimo en odcep, saj je prevajalec navodil (očitno iz fracoščine) “enkratno” prevajal. "Po prvem križišču zavijete tretji odcep levo" bi moralo biti "v prvem križišču večih poti zavijte na tretjo pot na levi". Tisti "po" namesto "v" se vleče skozi vsa navodila. Prepričan sem, da nihče po prevedenih navodilih ni peljal in jih preverjal. Nam to podaljša pot za kak kilometer, preden najdemo cesto, omenjeno kasneje v navodilih in se nekako priključimo na predvideno pot. Gozd posestva je lep. Malo strah zbujajoči so le znaki, da se tu prosto sprehaja srnjad in divji prašiči. Srnjad še nekako prenašam, divjega prašiča pa ne bi rad srečal. Kilometre se peljemo po gozdu, le sem ter tja srečamo kakega kolesarja ali tekača. Prispemo do vasi, kjer najdemo pot do gradu Chambord.

Počasi, na koncu ravne dovozne ceste zraste pred nami velik, lep grad. Kot bi ga narisal. Pred gradom prodajajo poleg kart še kup domačih dobrot. Vložene šparglje, sir, vina, divjačinske salame, paštete in druge derivate divjih živali. Pa piškote, še enkrat vina, pa spet vina, sir ... . Tipična (a zelo dobra ;) ) Francija. Zaenkrat kupimo samo karte za obisk gradu, ostalo pustimo na stojnicah.

V gradu ravno ujamemo angleško govorečega vodiča, ki nam na kratko razloži zgodovino gradu. Kljub temu, da je eden največjih v Franciji, ta grad ni bil nikoli v rabi kot bivalni. Noben od kraljev ni bil tu več kot dva ali tri tedne skupaj, takrat, ko je prišel na lov. Kralji so se namreč ukvarjali predvsem z dvojim. Z lovom in politiko. Po besedah vodiča malo bolj z lovom. Grad je bil lovska postojanka, obenem pa s svojo mogočnostjo prikaz kraljevske moči. Odločitev za njegovo izgradnjo je sprejel Francois I. (Prvi France, kot modro ugotovi Jakob). Bil je vitez (zadnji francoski kralj-vitez) in hkrati ljubitelj italijanske renesanse. Zato je grad mešanica srednjeveškega in renesančnega stila. V njem je edino znano dvojno stopnišče, okoli katerega je pravzaprav zgrajena glavnina gradu. Nekateri načrti in skice kažejo, da je možno, da je načrte zanj naredil Leonardo da Vinci, ki je v tistem obdobju prebival v bližini, v Bloisu. Dokončal ga je Louis XIV (Lojze štirinajsti – po Jakobovo). Grad je veličasten in vreden ogleda. Ohranjene je tudi nekaj opreme. Vzame nam tri ure, za katere nam niti slučajno ni žal.

Pot nadaljujemo po opisu poti in zopet ugotovimo, da ga je včasih težko brati. Malo za cerkvico v eni od vasi se izgubimo in kljub povratku do cerkvice ne najdemo pravih odcepov. Opisi so preveč zmedeni. Odreši nas zemljevid, ki nas pripelje na pravo pot (a kaka vmesna dva kilometra po opisu ostanejo neznanka). Čez 10 kilometrov zopet zgrešimo pot, ki je tudi na zemljevidu kasneje ne najdem. Krivec pa je zopet prevod. Piše "peljemo v Dhuizon" namesto "peljemo v smeri proti Dhuizonu". Zato seveda peljem v Dhuizon in ne gledam na odcepe, dokler nisem v ... . Zemljevid pomaga, a pridelali smo še približno 8 km viška. Od tu naprej pot kar dobro najdemo, saj se ne oziram več na prevajalske bisere. Po 59 kilometrih (namesto 48) smo zopet v našem hotelu.

Ura je ravno še prava, da se z mami vsedeva v avto in greva izropat stojnice pri gradu Chambord, preden jih ob 19h zaprejo. Deset minut prej sva tam in nabereva vino, lokalni med, vložene šparglje in sir za darila ter degustacijo po poti. Nazaj sva ravno prav za večerjo, ki je zopet eno dobro poglavje zase.

Solata s polivko in lososova pašteta na popečenih kruhkih. Ribji file in zelenjava (oziroma zrezek in zelenjava - po izbiri), sirčki in za konec čokoladni sufle. Jakob ekspresno poje svojega in zopet čaka, če bo kdo omagal, da mu zapleni ostanek. Martin popusti po tretjini pojedenega, ker nima kam dati. Z ženo tokrat ob jedi pijeva pokrajinski rose. Užitek in razvajanje. Potem pa v posteljo.

7 dan – Pot v Noyers in gradova Villesavin ter Chemry

Zjutraj pakiranje prtljage in zajtrk. Kovčke postavimo v za to namenjen kot. Prišel jih bo iskat taxi, ki jih bo odpeljal v naš naslednji hotel. Ključe avtomobila pustimo pri lastniku hotela, da ga bo postavil v garažo. Pripravimo kolesa in odrinemo medtem, ko našo prtljago že nosijo v taksi.

Po petih kilometrih vožnje smo pri gradu Villesavin. Grad je sedaj v privatni lasti, lastniki pa omogočajo (in seveda zaračunajo) ogled gradu, ter ga z izkupičkom obnavljajo. Očitno prirejajo tudi bankete, seminarje in podobne dogodke. Prostor za te je v nekdanji oranžeriji, prostoru, kjer so prezimovali pomaranče, ki so jih gojili. Tudi sedaj je na vrtu nekaj dreves pomaranč v velikih koritih.

Grad je bil zgrajen za nadzornika gradnje gradu Chambord, ki si ga je postavil za prebivanje med gradnjo. Je precej manjši, a vseeno lep in zanimiv. Predvsem pa očitno bolj namenjen za bivanje kot Chambord. Na zbiro sta možnosti ogleda gradu samo od zunaj, ali pa zunaj in znotraj z vodičem. Pravzaprav vodičko, ki pa niti pod razno ne zna drugega kot francosko. Zopet nas rešuje naša mami, ki s svojim sicer malo zarjavelim znanjem francoščine razume vsako tretjo besedo in nekako sestavi pomen povedanega. Pravi, da bi lahko celo razumela vsako drugo, a Francozi žal ne znajo govoriti počasi.

Vseeno se splača pogledat grad na ta način. Notranjost, kolikor je ohranjene in restavrirane, je vredna ogleda, vidimo pa ga lahko samo z vodičko. Prav tako se potem splača sprehoditi okoli in si ogledati zbirko kočij, ohranjen katapult, zbirko starih otroških vozičkov(!) in golobnjak, v katerem je lastnik gradu nekoč redil 3000 golobov. Da je golobnjak sploh lahko imel, je moral imeti posebno sodno dovoljenje, saj je ta privilegij pripadal le najvišjemu sloju plemičev, ki so imeli dovolj posesti, da so lahko pridelali dovolj hrane za golobe in ti niso delali škode drugje. Mladi ptiči so bili cenjena delikatesa. Ohranjene so originalne lestve v golobnjaku.

Od tu naprej sledimo navodilom, ki smo se jih sedaj že navadili brati, zato danes ne zaidemo. Pa čeprav je potrebno “takoj za mestnim trgom ...” brati kot “tik pred mestnim trgom ...”. Ko se peljemo mimo enega od velikih koruznih polj naenkrat par metrov od nas zašumi in iz grmovja se v koruzo požene velik, preplašen srnjak. Prepozno nas je opazil. Odskače skozi polje. Ustavimo se in vidimo samo njegovo glavo, ko se ob skokih pokaže nad že skoraj zrelo koruzo. To ni naše zadnje srečanje z živalmi na tem delu poti. Na področju, kjer kolesarimo, kmetje med drugim gojijo tudi fazane - za odstrel. Zato jih je tam precej. Očitno jim koruza ni zanemarljiv vir prehrane, saj se peljemo mimo polj pokritih in obdanih z mrežo, da ti ptiči ne bi prišli do nje. Ob mreži se sprehaja fazanka in poskuša priti not. Za mrežo, v koruzi, jih je že kakih dvajset, ki se veselo mastijo. Učinkovita obramba, ni kaj. Kmalu za tem se pripeljemo še mimo farme rac. Te so v Franciji priljubljena specialiteta. In ta farma lahko, glede na število rac, zalaga z njimi najmanj svoj širši okoliš.

Prispemo do gradu - tokrat takega v bolj srednjeveškem stilu - Chemry. Leta 1981 sta ga od nekega rock zvezdnika kupila dva entuziasta, mož in žena, ki ga sedaj počasi obnavljata. Še vedno je v precej ubogem stanju, kljub temu pa zanimiv. Za razliko od do sedaj videnih, ki sta bila bolj dvorca in razkazovanje bogastva, je to veliko bolj srednjeveški, obrambni grad. Tudi tisto, kar je v njem ohranjenega oziroma razstavljenega, daje bolj srednjeveški - preprost in surov vtis. Pravi viteški. Okoli in okoli gradu je obrambni jarek. Zanimiv je turistično prodajni prijem, ki sta uporabila. Sobe so opremljene v srednjeveškem stilu, z originalnim in obnovljenim pohištvom iz tistega časa. In te sobe oddajata - možno jih je najeti za prenočitev.

Po ogledu gradu končno (po 40 kilometrih današnjega poganjanja pedal) najdemo odprto pekarno in kupimo baquetke. Včeraj kupljeni sir imamo s seboj, malica torej postane kompletna. Jakob, večni lakotnik, je do tu spraznil kak liter svežega jabolčnega soka (kupljenega včeraj na Chambordu) in pol litra jogurta. Ker je vse skupaj začelo delovati na njegovo prebavo, smo se malo kasneje primorani ustaviti v gozdu ob poti. Tam tudi pomalicamo. Zadnjih 5 km prevozimo brez težav in hitro, ker gre pot večinoma navzdol. Tako prispemo do hotela Clos du Cher v Noyersu. Tu bomo spali naslednja dva dni. Jutri nas čaka krožna vožnja po okolici. Dobimo sobe, prtljaga nas že čaka, stuširamo se in že je čas za večerjo. Jakob izjavi, da je zrel za tako z osmimi hodi. Sobe so kar OK. Banja, tuš, stranišče so čisti.

Prehrambeno razvajanje se nadaljuje. Otroci naročijo sok, midva belo vino (tokrat letnik 2004). Za začetek pridejo na mizo melona, jagoda in kos pršuta. Eno boljše od drugega. Potem morski sadeži (dve vrsti ribe, školjke in škampi) pečeni skupaj z zelenjavo in malo currya v foliji. Otroci in žena ne marajo preveč školjk in škampov. Profitira ati. Ostalo izgine brez pripomb. Pravzaprav s pripombami, a brez negativnih. Tretji hod so sirčki. Nič bolje se jim ne godi. Na koncu jagode z vanilijevo kremo. Jakob proglasi Martina za svojega najboljšega prijatelja, ko mu ta prepusti še polovico svojih. Njegov trebuh je očitno še premajhen za štiri polne hode in najkasneje na tri in pol omaga, čeprav mu je hrana vidno všeč. V postelje in spat.

8. dan – Krožna vožnja okoli St.Aignana in ogled mesta

Zajtrk smo si določili za ob 8h zjutraj. Ko vstanemo je nebo še oblačno, po zajtrku pa se nam skozi oblake že smeji sonce. To se prepogosto ponavlja, da bi bil slučaj. Verjetno gre za povsem normalne francoske vremenske pojave. Zjutraj oblaki, potem pa sonce z občasno oblačnostjo.

Odpeljemo se na krožno vožnjo po okolici st.Aignana na reki Cher. Pot nas vodi mimo velikega živalskega vrta, vendar ga ne obiščemo. Pripeljemo se v vinorodno območje, kjer so nepregledni vinogradi in skoraj nobenega prometa. Le sem ter tja srečamo kak traktor, posebej prilagojen za delo v vinogradih. Rahlo smešni so, vendar zanimivi na svojih tenkih kolesih, z visoko nasajenim sediščem in motorjem.

Nekaj časa se vzpenjamo, potem pa spustimo v dolino, kjer se peljemo mimo v kredno kamnino skopanih jam, ki jih uporabljajo za gojenje šampinjonov. Na levi se prikaže graščina, ki pa je v privatni lasti in ni odprta za oglede, zato se peljemo mimo in po ponovnem vzponu pridemo do polj sončnic, ki se mešajo z vinogradi. Kar nekaj časa se vozimo po slikoviti pokrajini, preden prispemo do gozda, skozi katerega se prebijemo bolj počasi in previdno, saj makadamska pot ne dovoli večjih hitrosti. Na koncu poti skozi gozd pomalicamo in se spustimo nazaj do reke Cher v st. Aignan. Ura je komaj 13, mi pa smo že naredili današnjih “bornih” 35 kilometrov. Zapeljemo se do hotela.

V 25 km oddaljenem Montrichardu imajo do konca avgusta vsak dan viteško predstavo za turiste. Nekaj časa se poigravamo z mislijo, da bi šli do tja, a na koncu ugotovimo, da bi bilo 50 kolesarskih km (25 tja in ravno toliko nazaj) na 35 podlage za danes le preveč. Poleg tega bi morali nazaj precej pohiteti, da bi ujeli večerjo. Zato ta možnost odpade. Raje se preoblečemo iz kolesarskih v civilna oblačila in se odpravimo peš na raziskovanje st.Aignana, mesteca s približno 3000 prebivalci, nad katerega hišami se dvigata bazilika in graščina. V trgovini kupimo pijačo in jedačo za jutrišnje kolesarjenje. Mimogrede si žena kupi še (znižanje !) krilo, ki ji res pristaja.

Nato se odpravimo na grad. Ugotovimo, da je v privatni lasti, vendar je dovoljen dostop v oklico in dvorišče. Le v stavbo se ne sme. Ogledamo si ga in se po zanimivem stopnišču, ki vodi do bazilike pod gradom spustimo dol. Bazilika je preprosta, a lepa. Brez velikih poslikav, le lep kamnit okrašen strop in steklena okna. Pod baziliko je grobnica, v katero se da spustiti in si jo ogledati. Posneta angleška razlaga žal noče delati (gumb je pokvarjen), tako da kaj več ne izvemo. Je pa poslikana z lepimi, a žal še nerestavriranimi freskami.

Sprehodimo se še po starem delu mesta, kjer je nekaj ohranjenih sredneveških hiš. Odkrijemo odprto pekarno in si preskrbimo kruh. Ker je še dve uri do večerje otroka seveda ne moreta počakati, tako da hitro kupimo še nekaj za potešitev praznih želodčkov. Nato se za eno uro vsedemo v park na bregu reke Cher. Otrokoma pustiva, da se preganjata in tekmujeta v metanju kamnov v vodo, midva pa napiševa kartice za domače in znance.

Ker se bliža ura večerje se vrnemo v hotel. Tokrat - ker napovedo meso - vzameva za vino Bordojca. Začnemo s solato s pinjolami in tremi na hitro popečenimi siri v tankem testu. Drugi hod je zrezek (kuharju se verjetno trga srce, ker hočemo povsem pečenega) s polnjenim paradižnikom in mladim stročjim fižolom ter krompirjevimi ocvrtki. Njam. Sirček je tak kot včeraj. Sladica pa sladoled. Ampak kakšen. Tri kepice svežega - doma narejenega. S sledjo sveže jagodne marmelade na krožniku. Eden boljši od drugega. Karamelni je družinsko soglasno najboljši. Jakob tokrat dobi od Martina samo pol kepice. "Ta mau" je v par dnevih streniral želodček in že skoraj zdrži do konca zadnjega hoda. Predemo od ugodja in s polnimi želodčki zlezemo v postelje.

9. dan – Pot iz St.Aignana v Ambois. Gradova Guy-Pean in Chennonceau

Zajtrk. Zopet je zjutraj oblačno, potem pa se naredi sončen dan. Prtljago znosimo v recepcijo. Taxi jo bo prepeljal do naslednjega hotela. Odpeljemo se na današnje, kar dolgo potovanje, saj se nam obeta čez 60 kilometrov kolesarjenja, dva gradova in še kaj.

Za začetek prehitimo dva jezdeca na konjih, potem pa nekaj časa kolesarimo po območju kjer je precej konjušnic. Nagledamo se konjičkov, ki se pasejo ob poteh. Mimo polj sončnic in jagod prečkamo glavno cesto, potem pa se vzpnemo na planoto nad reko Cher. Pot nas pripelje do gradu Guy-Pean.

Po urniku na vhodu naj bi bil možen obisk. Potrkamo in vrata odpre zelo simpatično mlajše dekle, ki nas popelje po gradu in nam razloži njegovo zgodovino in posebnosti. Za silo se potrudi z angleščino, predvsem pa je tako prijazna, da govori počasi in razločno. Na ta način lahko vsaj za silo kaj razumemo oziroma nam naša mami prevede, kar je razumela. Oblika gradu je četverokotna, še iz srednjeveških časov, vendar pa je bil v času renesanse precej predelan. Je dobro vzdrževan, restavratorska dela še potekajo. Grad je v zasebni lasti, očitno v lasti širše družine naše vodičke. Presenečeni smo nad zelo dobro hranjeno notranjostjo in opremo (ki sicer ni vsa iz gradu, velik del pa vseeno) in nekaterimi posebnostmi, ki jih izvemo. V gradu je klavir, ki ga je pogosto igral Chopin, ko je prihajal sem na dopust. Tu je včasih bivala tudi George Sand in še nekateri znani francozi. Zelo lep je tudi kamin, za oblikovanje in izgradnjo katerega sta takratna lastnika gradu najela človeka, ki je kamine delal in načrtoval že za Versailles. Izjemna je knjižnica, v kateri vse dobesedno diši po starih knjigah. Imajo drugi najstarejši izvod tiskane biblije v Franciji in precej rokopisov znanih ljudi (Napoleona, Luisa XVI, Marije Antoinete, ...).

Niša, pripravljena za posteljo v eni od sob kaže, kako majhni so bili v tistih časih ljudje. A ne vsi. Francois I. Je bil velik približno 190 cm. Zato je znano, da je v posteljah v takih gradovih (kjer zadeve niso bile narejene po njegovi meri) spal sede.

Zahvalimo se vodički in kupimo dve kartici in posterja s sliko gradu za okras otroških sob. Otroka sta navdušena nad srednjeveškostjo gradu, obrambnim jarkom, mostom in sploh. Vsi se strinjamo, da tale gradiček mogoče ni največji, niti ne najlepši, je pa zelo simpatičen in bi se tu dalo živeti.

Pot nadaljujemo proti mestecu Montrichard in naprej proti gradu Chennonceau. Na vhodu v grad, za katerega pravijo, da je eden najlepših v Franciji je gužva. Milo rečeno. Vztrajamo in kupimo karte. Na poti skozi gozd do gradu otroka zagledata, da imajo labirint iz žive meje in seveda takoj silita tja. Prepričava ju, da bomo šli ob odhodu. Grad je lep. Zelo lep in izredno dobro ohranjen in vzdrževan. Tudi vrtovi okoli gradu so okusno urejeni. V gradu pa v vsaki sobani lep aranžma rož. Ne plastičnih. Pravih, zelo lepo ter z okusom aranžiranih. Ženi moram fotografirati vse. Pravi da jih bo imela za ohranjevalnik zaslona, tako so lepi.

Grad je zgrajen na reki, s temelji v reki, del pa je zgrajen kot most preko reke. Ohranjena in razstavljena je oprema pomožnih sob - kuhinje, mesnice, prostora za peko, kot tudi spalnice velikašev, ki so tu spali. Vse je lepo in zelo vredno ogleda. Med ogledom smo malce živčni, saj je v gradu enostavno preveč obiskovalcev naenkrat. Ničesar si ne moreš v miru ogledati. Ob odhodu moramo seveda skozi labirint. Predvsem Martin je navdušen in teče nekajkrat iz enega na drugi konec. Res pa je, da labirint ni velik.

Ko se odpeljemo od Chennonceaua naredi na cestni oviri Jakob s kolesom vred salto - mislil je, da je na cesti samo narisana bela črta, v resnici pa je bila 10 cm visoka ovira. Boli ga roka, popraskano ima dlan in srečo, da ni hujšega. Upam, da v roki ni kaj počenega ali zlomljenega, saj ga boli. Martin, ki je vozil za njim pravi, da je izgledalo super. Za silo ga oskrbimo s prvo pomočjo, ki jo vozimo s seboj, jutri pa bomo kupili še kak prašek za dezinfekcijo in povoj.

Peljemo naprej, nekaj časa javka, da ga boli, potem pa nekako gre. Malo zoprno mu je le prestavljanje, ker mora takrat napeti mišice in kite v poškodovani roki. Ob reki Cher se odpeljemo naprej, jo prečkamo in potem nadaljujemo do Amboise-a, kjer je naš hotel za naslednja dva dni.

Imamo sobo za štiri. Oprema (kopalnica in splošen vtis) je slabša kot v dosedanjih hotelih. Je pa res, da ima ta dve zvezdici, onadva pa tri. To se pozna tudi pri strežbi. Vino (tudi tokrat Bordojec) natakar samo prinese in odpre, ne da bi ga dal tudi poiskusiti. A razlika pri hrani je samo v strežbi. Hrana sama je odlična. Pršut za moje in račja jetrna pašteta s hruško zame kot predjed. Ribji file za moje in tatarski biftek zame kot glavna jed, popečeni kozji sirčki kot tretji hod in zmrznjen nougat z malinovim sokom za sladico - četrti hod. Doze so bile tako velike, da tokrat oba fanta omagata pred koncem zadnjega hoda in nekaj ostane. Polnih trebuščkov v posteljo. Spat.

10. dan – Ambois (in njegov grad) z dodatkom Leonarda in brez kolesarjenja

Vstanemo. Tuš. Zajtrk. Jakobova roka je kar v redu. Žena pravi, da se je ponoči že praskal z njo, ne da bi se zbudil. Torej ga ne boli pretirano. Vseeno se danes odločimo, da jo bomo spočili in ne bomo kolesarili. Tako ali tako je v Amboisu veliko za videti.

Odpravimo se kar peš. Najprej se ustavimo v lekarni in kupimo obliže in razkužilo za Jakobove rane. Potem se napotimo proti gradu, ki se dviguje nad mestom. Ker smo brez pijače gremo najprej v ulico s trgovinami nabavit vodo in mimogrede kupimo nekaj "srednjeveških" tapiserij za okras naših sob doma in v spomin na francoske gradove. Izkažejo se za dober nakup, saj so v prodajalni spominkov na gradu vsaj dvakrat dražje, v Chenonceauju, dan nazaj, pa so bile še dražje.

Lep in precej velik grad, ki je bil sodno središče pokrajine v času francoskih kraljev (ta prvega Franceta - Francoisa I) je dobro ohranjen in vzdrževan. Ogleda vredna je že kapelica oziroma cerkvica v kateri je grob Leonarda da Vincija, ki je umrl tu, v Amboisu. Sprva je bil pokopan pod drugo kapelico kakih 50 metrov stran, ki je bila kasneje podrta. Njegov grob je bil takrat preseljen v sedanjo cerkvico, ki je posvečena zaščitniku lovcev - zato ima tudi lovske rogove kot okrasje na zvoniku.

V gradu je dobro ohranjena oprema, tudi nekaj oklepov in zelo lepa dvorana za zasedanja sodišča. Na tem gradu je umrl tudi eden francoskih kraljev. Ko je šel na igro tenisa (kakršenkoli je ta že takrat bil) je z glavo močno udaril v podboj vrat in nekaj ur kasneje umrl. Kraljevska smrt.

Ogledamo si še pokopališče spremljevalcev enega od islamskih vitezov, ki je bil kot talec dolgo časa na tem gradu. Všeč so nam tudi stolpi gradu, znotraj katerih je spiralno speljana široka pot, po kateri so od spodaj na vrh lahko prišle tudi kočije. Eden od stolpov je na podpornih stebrih v notranjosti poln zanimivih figuric.

Nadaljujemo proti samostanu "Le Clos Luce", kjer je, od Fracoisa I povabljen, zadnja leta svojega življenja bival in delal Leonardo da Vinci. Tam je tudi umrl. Pravijo, da je precej verjetno, da je tu narisal del načrtov za grad Chambord. Tu je tudi razstava modelov, narejenih po njegovih skicah in načrtih : arhimedov vijak za vodo, letalna naprava, večstrelni top in še precej drugih.

Lahko bi bilo celo zanimivo, če ne bi bila vstopnina zelo zasoljena, če ne bi bile v nekaterih okvirjih na razstavi kar slike (vidno) iztrgane iz koledarjev s tematiko o Leonardu, če ne bi bilo toliko obiskovalcev, da se eksponatov niti gledati ni dalo in če ne bi na prvi pogled človek ugotovil, da tisto, kar "prodajajo" za njegovo delovno sobo niti slučajno ni mogla biti njegova delovna soba. V njegovi sobi bi človek pač pričakoval kakšno risarsko in matematično orodje, kako pisalno mizo in kaj podobnega, ne pa kavč in par udobnih stolov ter za risanje povsem neuporabno mizo. Prav tako ni jasno, kaj počne na razstavnem prostoru, ki je posvečen njegovi "poslednji večerji" model njegove letalne naprave v naravni velikosti. Sam po sebi je sicer zanimiv, ampak s poslednjo večerjo nima nič skupnega. V Louvru smo za veliko manj denarja videli veliko več "da Vincija", pa še marsikaj drugega povrh. Tudi Ljubljanska razstava o Leonardu da Vinciju je bila veliko boljša in veliko bolj poučna.

Ogled mesta nadaljujemo z veliko cerkvijo, ki bi ji težko rekel katedrala, jo je pa vseeno vredno videti. Vanjo stopimo ravno takrat, ko pričneta z vajo violinistka in pianist, ki imata zvečer tu nastop. Tako lahko uživamo v polurnem zastonjskem koncertu Mozartovih del z ogledom cerkve. Ko se naveličamo, se vrnemo in po poti zagrešimo napako. Kupimo dve baquetki in nekaj sira ter jogurta ter se ob obali reke najemo. Šele kasneje nam pogled na uro pokaže, da je že 17. Čez uro in pol imamo večerjo. Vrnemo se v hotel.

Večerja je dobra. A imamo polne trebuhe. Za vino vzamem tokrat Sauvignon iz doline Loire. Lososov carpaccio prvega hoda, kot tudi račja noga kuhana v vinu drugega hoda ostaneta na pol pojedena. Sirčkov se vsi razen atija odpovedo, a tudi jaz jih pustim nekaj na krožniku. Sladica, neke vrste tortica, ki pa je še topla in ima v sredini tekočo, vročo čokolado in kot prilogo vanilijevo kremo, je tako dobra, da skoraj v celoti izgine s krožnikov kljub grožnji naših trebuhov, da se bodo razpočili. Odtavamo v postelje. Načrtovanje poti povratka iz Francije, ki se ga lotiva z mami, je neuspešno. Naju prehitro zmanjka.

11. dan – Iz Amboisa v Mont-pres-Chambord. Grad Cheverny

Vstanemo, pozajtrkujemo, namečemo stvari v kovčke in ravno ujamemo lastnico, ko z odprtimi vrati avtomobila gleda, če je kje še kaj prtljage, da jo bo peljala naprej (ali nazaj, saj gremo na začetno točko - k svetemu Florijanu). Danes nas čaka 62 km kolesarjenja, od tega približno 50 do prvega in tega dne edinega gradu.

Prebijemo se skozi Ambois in dvignemo na planoto nad dolino Loire. (če ji lahko tako rečemo, saj je le kakih 50 ali 60 metrov nad reko. Kolesarimo po že znanih pokrajinah - trta, sončnice, pšenica, ajda, pokošeni travniki, kravice ... . Vmes se ustavimo v lokalni trgovini in kupimo nekaj kruha in pijače. Takrat se mimo pripelje cigan s svojo "bivalno" prikolico, ki jo vlečejo konji. Na zadnjem delu pa ima tako, kot veliko modernih bivalnikov pripeto terensko kolo. Tudi cigani se počasi modernizirajo. Preostale kilometre do gradu Cheverny nas poskuša ujeti dež, a mu na srečo ne uspe.

Pred gradom parkiramo kolesa, kupimo karte in se usedemo na klopco. Privoščimo si malico. Potem gremo pozdravit 70 lovskih psov, ki jih imajo na gradu v pesjaku in s pomočjo katerih prirejajo love na grajskem posestvu. Lepi in “scrkljani” so, saj se dvignejo do ograje in ponudijo glavo v božanje. Fanta bi kar vzela enega s seboj v Slovenijo.

Grad je že od leta 1648 v lasti iste družine, do leta 1985 so v gradu bivali, šele po tem so ga odprli za javnost in oglede. Sedaj ga iz denarja zasluženega na ta način vzdržujejo.

Odpravimo se na odgled notranjosti gradu, ki ni grad v pravem pomenu besede, saj nima obrambnih značilnosti srednjeveškega gradu. Je bolj dvorec, namenjen za bivanje. Okolica je zelo lepo urejena. Že kar malo kičasto. Medtem, ko si ogledujemo grad, se zunaj zlije manjša ploha. Ko neha deževati, nadaljujemo kolesarjenje in zadnjih 12 km prevozimo tik preden se zopet ulije ter še zadnji dan odnesemo suho kožo. Prtljaga nas že čaka. V najboljšem hotelu našega kolesarjenja se preoblečemo in stuširamo.

Sledi zadnja od francoskih večerij. Lososova terina za prvi hod, pečenka (za Jakoba lososov file) za drugi hod, sirčki za tretji in sladica “a'la Chef” za konec. Z mami pospraviva buteljko črnega in za slovo ob sladici še buteljko belega sladkega vina (tistega, ki sva ga “na slepo” odkrila prvi dan, le leto starejšega). Ker preveč uživamo, da bi to ostalo neopaženo, nam te zadnje niti ne zaračunajo. Potem pa spat. Jutri bo naporen dan.

12. dan – Blois, njegov grad in srednjeveška igra v Montrichardu ter pot proti Italiji

Zjutraj pospravimo stvari, spravimo kolesa na avto in prtljago vanj ter odrinemo. Prva postaja je mesto Blois, le kakih 10 km stran. Parkiramo v bližini gradu in se sprehodimo do vhoda. Nedaleč od vhoda v grad je tudi “hiša magije”, kjer je vsaki dve uri čarovniška predstava. To je pravzaprav muzej rokohitrstva in iluzionizma, posvečen Robertu Hudiniju, enemu najbolj znanih iluzionistov. Rojen je bil tu v bližini. Žal je pričetek naslednje predstave prepozen, da bi po njenem koncu lahko ujeli viteško igro v 60 km oddaljenem Montrichardu. Odpovemo se ji in si ogledamo samo grad.

Še en grad, v katerem se mešajo srednjeveški in renesančni vplivi. V notranjosti je lepo vidno, kako so prvotne obrabne zidove znotraj katerih so bile sobane kasneje navzven razširili za še eno širino in tako dobili še eno vrsto soban. Med enimi in drugimi so namreč po vsej dožini zidu prehodi. Tu je, ker je bil grad središče upravnega območja, bivala vrsta francoskih kaljev. Veliko je ohranjene opreme, okrasja, orožja.

Po ogledu gradu si ogledamo še prodajalno spominkov. Fanta prideta do modela viteza in topa. Midva pa do nekaj lokalnih tekočih dobrot za darila. Ura je taka, da se moramo odpraviti v Montrichard, če želimo ujeti želene viteške igre. Do tja pridemo brez zapletov, saj so ceste dobro označene s kažipoti.

Parkiramo v eni od ulic v starem delu mesta in se odpravimo na grad, kjer je napovedana predstava. Ker se napoveduje dež, še ni čisto jasno, ali predstava bo. Na koncu se odločijo za. Grad je bolj ruševina, saj so ohranjeni le deli obzidja in stolpov. A je prava kulisa za viteško igro. Nekdo je z velikim entuzijazmom zbral nekaj izrednih jezdecev in mečevalcev ter dobrega kostumografa in ustvaril zanimivo igro vredno ogleda. Kot del “kulise” sta v gozdu privezana celo dva živa jelena.

Igra traja kako uro. Lepo življenje vil in vilincev zmotijo “ta hudobni”, katerih vodja, velikan (spretnež na hoduljah, visok kake 3m) se spopade s “ta pridnim” konjenikom in ga premaga. A ga na koncu le ukrotijo. “Ta hudobni” kljub temu še ne mirujejo in napadejo še enkrat. Na koncu se usoda sveta rešuje na viteškem turnirju, kjer lahko občudujemo izredno obvladovanje konjev in orožja, prave viteške boje s kopji (ki so prava lesena in se res razletijo ob trku v ščit) in borbe z meči. Ko je borb že skoraj konec se ulije prava ploha, nas do dobra zmoči, a “ta beli” vseeno zmagajo. Vsi nastopajoči pa poberejo zaslužen aplavz.

Ker smo z nakupom kart za igro dobili pravico ogleda muzeja na gradu, si ogledamo še tega. Ni prav velik, nekaj razstavljenih eksponatov pa je vseeno zanimivih. Imajo zbirko fosilov, sobo posvečeno zgodovini mlinov v Franciji in zbirko arheoloških najdb iz okolice mesta. Poleg tega pa še nekaj starin (starih inštrumentov), nabranih v mestu in okolici.

Nameravali smo sicer postaviti šotor v kakem kampu v bližini in prespati, a nas še vedno grozeči dež odvrne od tega. Odločimo se, da se bomo odpravili naprej, proti Italiji. Preko noči bi morali ravno priti do tja. Ustavimo se v lokalnem marketu in nakupimo nekaj steklenic vina za spomin in darila ter hrano za na pot. Potem poženem Autoroute, izračunam pot, ugotovim, da je dovolj, če se držim kažipotov Lyon, potem Torino in odpeljem. Do predora pod Alpami nas občasno spremlja dež.

13. dan – Italija - Pisa – Ancona

Skozi Alpe se pripeljemo v sončno jutro. Našega dopusta še ni konec. Čaka nas 14 dni počitka na Molatu. Ker se na ta otok pride iz Zadra bomo ubrali najkrajšo pot: trajekt iz Ancone v Zadar. Časa imamo dovolj. Odločimo se, da bomo naredili ovinek mimo Pise in si pogledali še znameniti poševni stolp. Zato pri Torinu zavijem proti Genovi. Vožnja ob obali od Genove do Pise je za nenavajene italijanskega prometa precej grozljiva. Tunel za tunelom, vmes pa viadukti. In vsepovsod italijanski cestni dirkači.

Okrog 11h smo v Pisi. Najdemo parkirni prostor in se odpravimo proti stolpu, ki se ga vidi že od daleč. Pri stolpu in katedrali, ki je poleg, je ogromno turistov. In seveda povsod prisotnih prodajalcev spominkov. Stolp je res tako poševen kot pravijo. Možen je voden vzpon na stolp, vendar bi morali čakati do 19:30, do takrat so vsi termini zasedeni. Temu se odpovemo in si ogledamo samo katedralo. Lepa. Ampak pri nas ne pusti posebnega vtisa. Skoraj dva tedna Francoskih znamenitosti nas je navadilo na blišč, zlato in okrasje. Pomalicamo in se odpravimo naprej v Ancono.

Tja prispemo zvečer, okrog 21 ure. Prepozno, da bi kupili karte in da bi iskali sobo za prenočitev. Ker nas je že po poti lovil dež in kaže, da bo ponoči možen kak naliv, prespimo kar v avtomobilu. Po kraljevsko, kot Francois I., sede.

14. dan – Ancona - Zadar

Zjutraj kupimo karte in kar takoj opravimo mejne formalnosti (pregled potnih listov). Odhod trajekta je ob 22h. Ker imamo pred seboj cel dan, se odpeljemo malo ven iz Ancone poiskat kakšno plažo, da se operemo in osvežimo v morju.

Kmalu jo najdemo. Ampak kakšno! Po vseh znakih mondena plaža je polna kopalcev. In ko pravim polna, mislim polna. Tako polna, da lahko na kopnem stojiš samo na eni nogi, pa še ta ni tvoja. Do primernega prostorčka za brisačo se je potrebno prebiti po vodi, gazeč do kolen. Še dobro, da gremo na "naš", neturistični in ne preveč poseljeni Molat. Tu niti slučajno ne bi zdržal več kot en dan. A po 1500 prevoženih kilometrih smo preveč potrebni kakršnekoli osvežitve, zato si čisto na koncu plaže najdemo vsaj približno zaseben prostorček. Tam se namočimo, odigramo nekaj partij taroka, se spočijemo in malo posončimo. Po malici se odpravimo nazaj v Ancono.

Avto postavimo v vrsto za trajekt. Do odhoda so še 4 ure, katerih del prebijemo med sprehodom po Anconi in v iskanju odprte gostilne. Ker je "ferragosta", je zelo malo odprtega. Na koncu pristanemo v "fast-food pizza" lokalu. Kljub očitnemu fast-food okolju in načinu so pizze dobre. Vsak poje dve (četrtinki).

Pri vkrcavanju na trajekt ugotovimo, da je le-ta dvonadstropni. Nadstropji sta precej nizki. Ker je naš avto že sam visok, je s kolesi na strehi previsok. Zato moram kolesa sneti, preden se lahko vkrcamo. Prebijemo se na palubo in zasedemo klopi. Po izplutju se na klopeh zavlečemo v spalne veče in ugasnemo. Zbudi nas šele obvestilo, da prihajamo v luko Zadar. Tam ujamemo trajekt na Molat.

15. do 29. dan – Molat

Počitek. Zajtrk. Kolesarjenje (brez tega ne gre) do 8 km oddaljene plaže. Kopanje, sončenje, malica, branje knjig. Povratek v hišo. Večerja. Odklop. Zadnji dan povratek domov.

Zaključek

Pol "delovni" pol "odklopljeni" dopust. Priporočljivo za vsakogar. Ko bi vsaj lahko vsako leto dopustoval cel mesec in to na tak način. To je pravi počitek.

Kolesarske gradove Loire lahko priporočim vsakomur, ki ima vsaj minimalno kolesarsko kondicijo. Etape niso zahtevne. Gradovi so zelo lepi in se jih splača videti. Hrana je zelo dobra. Po dveh letih kolesarskih dopustov mi je ta način preživljanja oddiha vedno bolj všeč. Kam bomo šli drugo leto ? Ne vem. A skoraj gotovo nekam na podoben način.